Identiteta evropskih mestih se zaradi večanja mobilnosti prebivalcev, pretočnosti kapitala in iskanja konkurenčnosti med mesti podreja splošni internacionalizaciji in uniformiranju prostorov. Urbana območja se pod imperativom atraktivnosti oblikujejo zgolj za potrebe določenih, privilegiranih skupin uporabnikov, ostali uporabniki pa ostajajo zapostavljeni in izločeni iz procesov sooblikovanja svojega lastnega bivanjskega prostora. Takšno urejanje prostora dolgoročno povzroča manjšanje urbane raznovrstnosti in vodi k osiromašenju mestnih vsebin. V tem sklenjenem krogu, kjer je glavni vzvod moči za uravnavanje in oblikovanje značaja mesta kapital, smo postavljeni pred vprašanje, ali je danes sploh še mogoče govoriti o specifičnem značaju posameznega mesta.
 
Projekt Urbanost 20 let kasneje se s fokusom na prostor Srednje Evrope osredotoča na skupne vsebinske iztočnice razvoja izbranih mest. V zgodbi o urbanosti se srečajo Berlin, Bratislava, Praga, Budimpešta, Dunaj, Varšava in Ljubljana v trenutku, ko obeležujemo dvajseto obletnico padca komunizma. Izbor mest sta narekovala dva zgodovinska obraza, ki sta pripomogla k oblikovanju identitet izbranih mest: avstro-ogrsko in komunistično obdobje. Projekt si je zastavil nalogo raziskovanja in prepoznavanja urbanih identitet posamičnih mest, ki jih je na eni strani oblikovala skupna zgodovinska izkušnja, na drugi pa sočasno aktualno soočanje s sodobnimi trendi prostorskega razvoja. Osrednje vprašanje, ki si ga zastavljamo, je, ali je v tem procesu oblikovanja lastne identitete katero izmed teh mest preseglo toge okvirje centralističnega načrtovanja in doseglo raznovrstnost urbanega. Kakšne so posledice različnih urbanih politik, uravnavanja kulturnih vsebin in pospeševanja ali zaviranja raznovrstnosti, skuša projekt pokazati na podlagi raziskav stanj, kakršna se manifestirajo v danem prostoru.
 
Izhodišče projekta je serija fotografij iz sedmih obravnavanih mest, ki jih enajstih avtorjev prikazuje kot rezultat na posledice neskladnega prostorskega razvoja. Enosmerno načrtovanje, izključevanje raznolikih družbenih skupin, pomanjkanje komunikacije med različnimi družbenimi, ekonomskimi, političnimi in kulturnimi akterji ter uporabniki v organizaciji mestnega prostora so ključni razlogi za značilne sodobne podobe urbanih nekrajev, ki jih prikazujejo razstavljena fotografska dela. Gre za vizualne izseke iz vsakodnevnega utripa mest, kjer se razkrivajo sistemske napake v razvoju izbranih lokacij. Neskončno osamljeni, pomensko izpraznjeni, neustrezno vsebinsko zasnovani in premalo upoštevani prostori so simptom izgubljanja kulturnih identitet evropskega prostora v pogojih globalnega tržnega sistema. Fotografski material pokaže zbir možnih fotografskih pogledov na zapostavljene, odrinjene in manj atraktivne, vendar hkrati značilne prostorske realnosti obravnavanih mest. Preplet raziskovanja na polju različnih praks (umetniških in znanstvenih) kaže, da se sedem srednjeevropskih mest srečuje s podobnimi razvojnimi tendencami, ki pa jih kljub vsemu ločujejo specifične lastnosti karakteristike, posledice kulturnega, družbenega, političnega in geografskega okolja, v katerem se nahajajo. Če je v preteklosti značaj nekaterih obravnavanih mest določala kulturna paradigma Avstro-Ogrske monarhije, pa je preostali delež vzhodno evropskih prestolnic določneje zaznamovalo komunistično obdobje, po njegovem padcu pa neoliberalni sistem uravnavanja prostora, ki ima značilne politične in razvojne strategije. V današnji fizični strukturi mest se kaže kot prevladujoči oblikovalec prostora skoraj izključno komercialni interes.
 
Kakšne posledice puščajo vsebinske preobrazbe na Ljubljano se je pokazalo z raziskovanjem urbanih tematik v neodvisnem in zapuščenem lokalu v mestnem jedru. Podoba in značaj mestnega središča Ljubljane sta se v času kapitalističnega pretoka dobrin v zadnjih letih precej spremenila. Gentrifikacijski procesi z velikim zamahom čistijo mestno jedro in ga z umeščanjem določenih elitnih vsebin oblikujejo le za namene višjih slojev uporabnikov. Življenjski slog je ustrezno prilagojen ekskluzivnim uporabnikom, ki postopoma zamenjujejo meščane, za katere se predpostavlja, da obvladujejo nižjo raven splošne kulture. Po tem procesu je center mesta zajel tudi močan vpliv turistifikacije, saj se večinoma trgovske vsebine prilagajajo le potrebam turizma v mestu. Mestno jedro je tako pod pritiski internacionalnih korporativnih znamk, ki parter mesta oblikujejo v smeri generičnega turističnega prostora. Ekskluzivne trgovine in gostinski lokali so prevzeli prevlado nad vsebinami, ki so iz centra odstranjene zaradi visokih najemnin in domnevno neprimerne ponudbe. Razrast nakupovalnih mest potrošnje, spreminjanje historičnih centrov, getoizacija, gentrifikacija, poenotenje določenih so izhodišča, ki so spodbudila k iskanju ustreznega prostora za akcijsko delovanje. Urbane intervencije so bile povod za odpiranje pomembnih urbanih tem s sodelovanjem kreativnih praks različnih avtorjev, ki ustvarjajo na območju Ljubljane. Raziskovanje je bilo usmerjeno v oblikovanje neodvisnega predstavitvenega prostora, kjer se lahko vzpostavlja razširjanje znanja in izobraževanja različnih javnosti. Javne predstavitve in pogovori so se dogajali v praznem prostoru bivše trgovine Sadjar in vrtnar na Cankarjevem nabrežju v mestnem jedru Ljubljane. Izpraznjen prostor lokala je dobil vsebinski naboj za javne diskusije na teme urbanosti, komunikacije med mestnimi akterji in možnimi načini delovanja različnih kreativnih praks v javnem prostoru. V seriji dogodkov so različni avtorji s področja urbanizma, arhitekture, krajinske arhitekture, sociologije, antropologije, etnologije in vizualnih umetnosti obravnavali pet prepletajočih se tem. Pretežno nekomercialni interes, ki ga tovrstne prakse izražajo, jih odrinja na margino, kljub njihovemu močnemu vpliv na vizualno podobo Ljubljane. V okviru posameznih predstavitev so udeleženci razpravljali o vlogi sodobne umetnosti znotraj arhitekture, preobrazbi odprtih zelenih površin v mestu, vsebinskih neskladij na mestnem robu, pomenu različnih načinov raziskovanja mesta in možnosti zapolnjevanja mestnih praznin z ustreznim umeščanjem mestotvornih programov.
 
V uvodnem predavanju je umetnik Tobias Putrih govoril o razmerju med umetnostjo in arhitekturo ter posledicami, ki nastajajo zaradi nezmožnosti komunikacije med akterji na omenjenih poljih. Sodobne umetniške prakse, ki na prostoru mesta raziskujejo vsebinske odnose med uporabniki, lahko ob ustrezni integraciji v javni prostor bistveno pripomorejo h kasnejšemu oblikovanju in organizaciji mesta. Druga javna diskusija se je osredotočila na temo preobrazbe zelenih odprtih površin v mestu. Sodelovanje štirih sogovornic je pripomoglo k celostnemu dojemanju urejanja in gospodarjenja z zelenimi površinami. Sogovornice so se teme zelenih površin lotevale vsaka iz svoje perspektive. Umetnica Tanja Lažetić skozi prizmo lastnega umetniškega projekta, krajinska arhitektka Maja Simoneti skozi izkušnje in delo v praksi, sociologinja Marta Gregorčič na primeru kritičnega odnosa do družbenih preobrazb in arhitektka Nina Vastl na podlagi sistematične analize vrtičkarstva kot sodobnega in kompleksnega družbenega in prostorskega pojava. Vrtičkarstvo kot model samoorganizacijskega urejanja prostora spodbuja ustvarjalnost in odpira izhodišča za oblikovanje odprtih prostorov mesta. Zaradi pomanjkanja komunikacije med mestnimi uporabniki in akterji pa so vrtički neustrezno opremljeni in zato narobe percepirani s strani mestne politike.

 
Na javnem performansu Ljubljanski mleko bar je umetnica in arhitektka Polonca Lovšin predstavila video o problematiki kmetij v mestu Ljubljana. Obenem je galerijski prostor s svežim mlekom s kmetij sprejemal mimoidoče in jim kot edini lokal omogočil zastonjsko uživanje javnega prostora. Povezovanje umetniške raziskovalne metodologije z znanstveno raziskovalno je odprlo dve različne poti raziskovanja fenomenov v mestu. Izkazalo se je, da lahko tako etnologinjo Katjo Hrobat kot umetniško skupino Društvo za domače raziskave pripeljejo do podobnih rezultatov s povsem različno metodologijo in načinom zbiranja podatkov. Vsebinsko prostorska analiza skupine študentov Fakultete za arhitekturo in Fakultete za družbene vede pod vodstvom Maruše Zorec, Tadeja Glažarja in Igorja Kovačevića so raziskovalne izsledke predstavili na razstavi v izložbi bivšega lokala. Med drugim so mimoidoče nagovarjali z vprašanji: Čigavo je mesto? Česa ima Ljubljana več: reklamnih plakatov ali dreves? Središče mesta, lunapark za turiste? Kaj človek še lahko počne v mestu brez denarnice? Kdo si lahko privošči stanovati v središču mesta? Na podlagi razvojne analize mesta so predstavljene umestitve določenih urbanih vsebin na posamezne lokacije v Ljubljani, ki so jih študenti analizirali na delavnici.
 
Predstavitev prostorskih realnosti obravnavanih mest se je zgodila v galeriji Vžigalica Muzeja in galerij mesta Ljubljana. Ob fotografski razstavi so povabljeni umetniki predstavili izkušnje urbanosti, ki so jih pridobili z različnimi umetniškimi praksami. Združuje jih aktivacija in sodelovanje javnosti, ki na podlagi raznolikih izkušenj omogoča razvoj nove kolektivnosti urbanih prizorišč.
 
Vsebinska obravnava urbanih prizorišč prevzame vlogo obujanja opuščenega javnega interesa. Današnja prizorišča prevzemajo komercialni značaj, ki ne dovoljujejo svobode vsebinski raznovrstnosti. Ljubljana, dragocena po svoji zasnovi in prisotnosti zelenih površin in prepleta zelenega z grajenim okoljem, pozna dragocen fenomen prostorske samoorganizacije na področju raznovrstnih vrtičkov, lociranih na različnih območjih mesta. Zgodbe vrtičkarjev predstavljajo enega izmed primerov urbanega navdiha, na katerega se je projekt podrobneje osredotočil. Primer uspešnega izogibanja urbanističnim avtoritativnim režimom izpričujejo na eni strani zgodovinske sledi razvoja mesta in na drugi področje oblikovanja socialnih stikov, kažejo pa tudi na širši pomen in potrebo po snovanju zelenih sosesk. Če so te pred dvajsetimi leti, betonske in asfaltne, izzvale iskanje zelenih območij za komunikacijo in preživljanje prostega časa, so obenem sprožale različne situacije nezakonite rabe zemljišč in samoorganizacijskih možnosti uravnavanja prostora. Ljubljansko vrtičkarstvo je lahko danes eno izmed znova aktualnih izhodišč za iskanje oblikovanja novega značaja sosesk, ki jih ne zaznamuje zgolj vodilo tržnosti, temveč tudi vrednote solidarnosti, samooskrbe, ustvarjalnosti in ekološke zavesti. Je tovrsten model snovanja urbane površine, ki ga je zapovedala ljubezen do zelenja, zgolj utopija, ali more postati tudi realen navdih pri bodočem razvoju mesta?

[Show as slideshow]

Povezava:

CCEA Projects » Urbanity – Twenty Years Later
 
Glavni koordinator projekta je Centre for Central European Architecture (CCEA Praga), koordinator projekta za Slovenijo je KUD C3, ostali partnerji pa so: Budimpešta – KEK, Bratislava – Centrum komunitneho razvoja, Dunaj – Ottakring in Soho, Berlin – Deutsche Architektur Zentrum in Varšava – OSSA in Miastosfera.
 
Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo, Visegrand fund, Evropska kulturna fundacija, mesto Praga, Centre for Central European Architecture. Finančno je projekt podprla javna agencija za knjigo Republike Slovenije.