Projekt RUDNIK – II. obzorje je drugi del iz niza rudniških kolažev trilogije Rudnika C3 in Repetitorja. Predstava se dogaja v nevtralnem zaprtem prostoru dvorane. V njem se vzpostavlja sozvočje med gledajočim in gledanim, ko se tekom predstave oba spuščata v globine rudnika. Gre za kombinacijo glasbeno vizualnih dražljajev, ki vzpostavljajo koherentno podlago za plesni performans, solo glasbeno točko, igralčevo konverzacijo z gledalcem in vizualni video posnetek realnega potopa v rudnik. Gledalci so postavljeni v vlogo rudarjev, ki sami preizkušajo svoje zmožnosti spuščanja “še globlje”. Pot je temna in skrivnostna, na njej so postaje, kjer svetloba miruje in označuje prostor dogajanja. Sprehod skozi polja domišljije spremlja sozvočje rudniškega mehanizma, ki se v določenem delu napolni z nadgrajenim glasbenim pripovedovanjem tematike. Scenografija koordinira gibanje akterjem in jih kot mehanizem rudnika postavlja v izbrane lokacije. Vsak prostor tako dobi specifični karakter. Pot skozi rudnik ponuja podzemno doživetje slehernemu rudarju, ki išče svoj izhod. Na poti v globino se rudar sprašuje o izhodu iz teme na površje, na poti nazaj na teren pa išče odgovore v globini. Začaran krog se sklene in vsakdo se ponovno spusti v rudnik.

[Show as slideshow]

DIALOGI: ANGEL

Živel je angel. Živel je, vendar ni obstajal,saj ni poznal nobenega drugega angela. Ni vedel za ljudi in živali in rastline. Poznal je le luč neba.
 
Nekega dne ga je zajela luč, ga zaslepila in odnesla proti ljudem. Prebudil se je na obali. Jutranje sonce ga ni motilo, saj je poznal močnejšo luč. Na obali je zagledal moškega nenavadne lepote. Takoj se je vanj zaljubil. Ni si mogel predstavljati, da obstajajo tako lepa bitja. Ljubezen sledi in tudi angel je sledil moškemu nenavadne lepote. Postal je njegova senca. Kamorkoli je moški šel, tam je bil tudi angel. Ljudje niso mogli razumeti od kod moškemu naenkrat lahkoten korak in nežen pogled, saj niso vedeli,da mu sledi angel.
 
Nekega dne je bil mož povabljen na sprejem k izvoljenki svojega srca. Sobane so bile polne bogastva in lepot. Po polnoči, ko so ljudje že utrujeno poležavali po divanih in so se gospe lahno pahljale s svojimi pahljačami, je moški prijel roko svoje izvoljenke in jo poljubil. Angel moj, ji je rekel. Dekletu so zrasla krila.
 

ČLOVEKA NI

A: Človek je izginil…Človeka ni.
B: Kako ga ni?
A: Ja, ni ga.
B: Kaj ni v terariju?
A: Ne….Ne vem kje je…Ni ga v terariju!…Hotel sem zamenjat žagovino, pa je izginil.
B: Kako je izginil, saj sam ne mora ven iz terarija?!
A: Ne vem…Mogoče sem pa pustil pokrov odprt…
B: Kako si pa lahko tako raztresen?!
A: Ne mi spet pridigat… sploh pa sem sit tega tvojega posploševanja.
B: (zase) Saj ti ne pridigam…Si že pogledal pod omare? Mogoče v čevlje?
A: Veš da sem. Pa ga ni. Ni ga…Glej ga! Ulovi ga!
B: Ti ga ulovi, saj si ti pustil pokrov odprt !
A: Pobegnil je. (Pobegnil mi je). Zakaj ga nisi prijel?!
B: Pusti me pri miru!!!
A: Pa saj si ti tisti, ki gnjavi!
B: Tebi človek pač nič ne sme reči…sploh ne vidiš kaj delaš! Zberi se že enkrat!!!
A: Lahko bi se zgodilo tudi tebi! Oprosti, pozabljam, da se tebi kaj takega ne more zgoditi, ti popolnost.
B: Zakaj se vedno vrtiva okrog ene in iste stvari? Sploh se ne premakneva.
A: Ne mi spet pridigat!…Okoli katere stvari?…Kaj bi sploh rad?
B: Kaj je narobe s tabo?…Se lahko enkrat ustaviš, ko se pogovarjaš z mano?!
A: Človek je izginil, ti mi pa težiš.
B: Ne morem se iti več tega, nehaj!
A: Pusti me pri miru!
B: Daj, ti me pusti pri miru!
A: Pusti me pri miru!
B: Daj, ti me pusti pri miru!
 

DELOVNI ZVEZEK ZA USPEŠNO IRCANJE

05.08.1298 nedelja
profil: spogledljivec
soba: Dvigalo
Spet me muči isto vprašanje kot vedno; se kot reinkarnacija pojavlja vedno znova v istem konceptu a zato v različni formi. Samo bližine sem želel poiskati pri tebi mašina, pa me spet ponovno pošiljaš v svoje idealne sobe, ker lahko nemoteno klepetam z zvodniki, kurbami, pedri, fetišisti, ljubicami, otožnimi zaljubljenci ali lepimi mladenkami. Prsti mi spolzijo po zraku, ko iščem fizično obliko, ki je nikoli ne bom doumel in nikoli resnično ujel. Vedno znova ista tema, vedno znova iste sanje, vedno znova ista bolezen. Tema je edina forma bližine, ki sem jo uspel ujeti med štirimi stenami, da zato lažje doumel kako iz tega prostora sna. Dežele niča, kjer se praktično uresniči utesnjeno globoko iskanje boljšega življenja. Spet je konec vikenda, končno. Le tako si lahko privoščim ponovnega srečanja z njo. Skupaj bova brez besed stopila v umazano dvigalo rudnika. Trideset sekund skupnega hrepenenja, mojega hrepenenja, da sem z njo v istem prostoru. Trideset sekund kot milni mehurčki, ko izstopi sama v temo rudnika, s krampom strga za seboj in misli nič drugega kot prazno in gleda nič drugače kot prazno. Oči so prazne duše. Ni izhoda, lahko se odločiva, pa samo v moji glavi. Ona je prazna, duša namreč.
 
27.12.1825 ponedeljek
profil: germinal
soba: Koliba
Spomnim se Etienna, se kot najstnik je vedno znova neutrudno odgovarjal na sleherni odgovor. Imeli smo svoj svet zgoraj in vedno znova je lezel v globine navzdol. Poskušal sem mu dopovedati, da sva preveč podobna, da bi si lahko privoščil to neutrudno razvado. Hotel sem mu le dobro. Poskušal sem, vendar zaman. Vse besede, shranjene v računalniku, so kot delovni spomini občutkov in dejanj. »Darwin je menda vendarle imel prav, kajti-ali ni svet le en sam boj, kjer močni žro slabiče zaradi lepote in ohranitve vrste?« je ponavljal Etienne in vznemirjalo ga je vedno znova, četudi ga je rešil kot človek, ki je zadovoljen s svojim znanjem. Če mora biti res kateri razred uničen, zakaj ne bi žilavo, še mlado ljudstvo požrlo buržoazije, ki se je izživela v nasladah.
 
06.06.1942 sreda
profil: ljudožeci
soba: Cerkev
»Ljudje kar naprej jemo in ljubimkamo. Zajtrkujemo, kosimo, večerjamo. Vsa kar je, zmeraj jé. Trava jé prst. In pije žarke. Nas pije smrt. Krava jé travo. Mi jemo kravo.« Brez sramu, sleherne želje in predvidevanja sem razgaljen in sam na prostranem polju tesnobe. Kam si se skrila vsa v belem. Te komaj prebavljam in te ne bom več nosil jutri zjutraj. Modro nebo, pod njim zelena skorja tal, pod njo pa črna suknja zemljine. Ostre zemljine, ki čez noč vlažna prepojena zazeva in širi svoj mrzli vonj. Ubiti vonj po mrtvih sorodnikih, ki živijo nekje v nas, pa vendar pijemo deževnico njihovih trupel in jemo plodove njihovega droba. Koliko lepih barv prinese mavrica čez obzorje, ko bi le ne bila iluzija tisočerih podob. Sem gol pred tabo in govorim iz sebe. Besede, samo besede. Misli polagam na matematično funkcijo prostorov dolgih rovom mojega droba. Tam še trohnijo preživete bojazni in prijetni ostanki mrtvecev. Saj, zgodaj zjutraj me bodo vse zapustile.
 
03.04.2002 sreda
profil: C3
soba: Tivoli
Pod zemljo se skriva nečloveški prostor. V njem je tema, katere se bojim. Zato sem pri luči spala do dvanajstega leta. Strah me je bilo, da bom pozabila iskati bližino. Pod zemljo se skriva nečloveški prostor, na katerega se tako in tako prilagodiš. Drevesa bi v optimalnih pogojih ne nikoli umrla. Njihova rast je večna. V temi sem sanjala, da lebdim med vejami. Vsakič sem eno prijela, pa se mi je zato druga zmuznila. Bala sem se da bom padla, čeprav sem bila brez teže. Kako bom potem padla? Rada bi. Meni se zdi, da me zdaj vsi sovražite, ker sem zamudil. Na živce mi gredo ljudje, ki stokajo okrog mene. Na živce mi gredo ljudje, ki so preveč prepričani sami vase. Kako racionalno osvajajo svet, a vendar ga osvojijo zgolj navzven. Rad bi.
 
25.04.1983 nedelja
profil: vitez
soba: Okrogla dvorana Cankarjevega doma
Kako zaboga naj stojim na sredi, če pa mi ne dovolite uporabe brisače. Kaj je to za ena savna. Se raje stopim kot kapljica pri prostem padu na ogromni stalagnit. Lahko pa se upiram želji, da se tvoje telo približa mojemu bolj in bolj. Ne poznam okusa tvoje mečice, poznam pa zadrego tvojih pogledov. Saj samo igrava. Nisva midva, čeprav te božam po kolenih in se dotikam tvojega telesa. Pustim se ti zapeljati, ker sem pri tebi, v sobi na klepetu. Znova in znova pa si vedno bolj bliže. Preblizu mi je ta igra, da ti dovolim mojih dotikov. Prevšečno mi je tvoje telo, ki ga ne neham stiskati, dokler ne dobim milijon kapljic. Dokler te ne do konca porabim, ker si mi všeč. Klik in te ni več.