Marginalizirani robovi mesta ostajajo vsebinsko in fizično osiromašeni. Aranžiranje mestnih jeder je danes edina skrb mestnih politik. Samoorganizacija kot način odpora na pretirano urejenost se kaže v različnih fizičnih formah mestnega roba. Vrtičkarji predstavljajo enega izmed primerov urbanega navdiha. Gre za primer uspešnega izogibanja urbanističnim avtoritativnim režimom, ki izpričujejo na eni strani zgodovinske sledi razvoja mesta, na drugi področje oblikovanja socialnih stikov, kažejo pa tudi na širši pomen in potrebo po snovanju zelenih sosesk. Če so te pred dvajsetimi leti, betonske in asfaltne, izzvale iskanje zelenih območij za komunikacijo in preživljanje prostega časa, so obenem sprožale različne situacije nezakonite rabe zemljišč in samoorganizacijskih možnosti uravnavanja prostora. Vrtičkarstvo je lahko danes eno izmed znova aktualnih izhodišč za iskanje oblikovanja novega značaja sosesk, ki jih ne zaznamuje zgolj vodilo tržnosti, temveč tudi vrednote solidarnosti, samooskrbe, ustvarjalnosti in ekološke zavesti.