Sobe spomina – arheologija spominov

dr. Boštjan Bugarič

Iskanje spomina se je začelo v tretjem nadstropju stanovanjskega objekta v Neuköllnu, predelu Berlina, ki se je v zadnjih desetih letih precej spremenil. Nekoč naseljen z arabskimi in turškimi priseljenci, postaja danes kulturno stičišče mladih umetnikov, bohemov in kreativcev. V pritličju stanovanjske hiše se nahaja gledališče Teater am Keller, eno izmed najstarejših travestitskih gledališč v Berlinu že iz 1980ih let. Prenova vogalnega stanovanja za pisatelja Martina Reicherta, ki v Berlinu prebiva že dvajset let, je bila prava arheološka dogodivščina.

Martin obožuje Berlin. Zaposlen je kot novinar in urednik za dnevni časopis Tageszeitung. Ko ne piše za časopis, piše knjige. Napisal je že mnogotere; zadnja, Die Kapsel – Aids in der Bundesrepublik, je izšla pri prominentni nemški založbi Suhrkamp. Martinov delovni prostor ni samo njegova delovna miza, ampak je vsak prostor, ki ga lahko izkoristi za prebiranje in pisanje. Ne predstavlja si, da bi lahko ustvarjal v izčiščenih prostorih, brez lastnega spomina. Zato je bila prenova stanovanja zamišljena kot arheologija spominov, kjer lahko avtor, magister zgodovine, prisluhne zgodbam materialov, svetlobe in barv. Vodilo prenove, ustvarjanje pozicij spomna, je definirano z različnimi stoli, ob katerih se nabirajo prebrane knjige. Iz udobnih pozicij se Martinu odpirajo različni pogledi, viri navdiha za njegovo delo.

Prva arheologija spomina se nahaja pod petimi plastmi različnih tlakov. Od linoleja do različnih tapisonov, do originalnega lesenega poda in parketa v spalnici. V kuhiniji se je pod kovinsko podlogo ob stari ohranjeni peči našel kup pisem inženirja, ki je peč leta 1923 tudi postavil. Druga arheologija spomina se skriva za petimi sloji zidnih tapet. Ohranjene so le na hodniku, kot hommage gospe in gospoda Brumme, ki sta v stanovanju živela od leta 1950. Prostori z odstranitvijo vseh odvečnih plasti pričnejo s pripovedovanjem novih zgodb. Avtor jih snuje na različnih stolih, Kraljevem gugalniku Rex, Thonetovem stolu, treh različnih Rexih, na obnovljenem divanu, historičnem tetinem fotelju, Kraljevih 4455 in oranžni Lupini ter pisarniškem Gropiousovem stolu.

Krožni tloris omogoča fluidnost prostorov; iz glavnega hodnika se na desni nahajajo servisi, shramba, kopalnica in kuhinja, medtem ko naravnost vstopamo v knjižnico, povezano z dnevno sobo in spalnico na levi strani hodnika. V spalnici in kuhinji sta ohranjeni stari originalni peči. Kuhinja je centrirana ob leseni mizi, ki je osvetljena z betonsko lučjo. Prenovljeni leseni tlak povezuje prostore v enovito celoto. Vsaka stena v sobah spominov pripoveduje lastno zgodbo. V knjižnici se za knjižno omaro oglaša neobdelana stena, v nemščini nackte Wand, ki v sebi nosi energijo začetne zasnove in se nadaljuje v naboj alternativnega Berlina. Centralni dnevni prostor v pretežno zelenih tonih, z modernističnimi detajli in udobno žametno zofo zrcali in povezuje knjižnico s spalnim delom. Žametno modra stena v spalnici govori v različnih odtenkih, vse na podlagi spreminajoče se svetlobe tekom dneva. Ob večeru se modrina spremeni v brezmejno morsko gladino, ki popelje pisatelja v brezkončne pokrajine novih zgodb.

Pred kratkim ste izdali novo knjigo Die Kapsel (Kapsula) o političnem, družbenem in kulturnem vplivu AIDS-a na nemško družbo pri priznani založbi Suhrkamp. Kako pomemben je ambient v katerem ustvarjate?

Pri pisanju je postor zelo pomemben, saj gre pri procesu za popolno izolacijo. Gre za podoben občutek, kot bi bil v jami. Ob prisotnosti nenehnega fokusa, si prisiljen sedeti za mizo, kjer razmišljaš o različnih temah in razvijaš nove perspektive. Zame je pomembno, da me prostor navdihuje v procesu pisanja in da ne potrebujem zapustiti stanovanja.

V Berlinu se je izjemno povečala oddaj stanovanj preko portala Airbnb; kaj to spremeni v strukturi in politiki mesta?

Veseli me, da moji najemodajalci ne dovolijo oddaje preko Airbnb-ja, ker bi to popolnoma spremenilo moj dom. Berlin je veliko anonimno mesto, kjer so majhne enote, kot naprimer hišna skupnnost ali soseska, toliko bolj pomembne. Berlin te lahko odnese daleč proč in turizem postaja del tega procesa. Sprašujem se si res želimo imeti to v lastnem domu. Naučil sem se, da je življenje v velikem mestu privilegij in Airbnb ga izpodriva, saj onemogoča ljudem s srednjim in nižjim zaslužkom življenje v centru mesta.

Ali je težko najeti ugodno najemniško stanovanje v Berlinu?

Da, obstaja znamenit primer objave oglasa za oddajo srednje velikega stanovanja z ugodno najemnino, na katerega se je odzvalo približno petsto ljudi. Potrpežljivo so čakali v vrsti za ogled. Cene naraščajo, kar postaja problem, ker se morajo ljudje seliti na obrobje mesta.

Kako se je spremenilo življenje v ulici v zadnjih desetih letih?

Ko sem se priselil semkaj, je bilo to precej zapuščeno območje, kjer je bilo veliko alkoholikov, revnih ljudi, veliko umazanije in pasjih iztrebkov na ulicah. Danes naseljuje ta predel vse bolj mednarodna druščina, veliko več je turistov in soseska se gentrificira in postaja vse bolj popularna. Tudi hrana v restavracijah je veliko boljša, kot je bila pred leti, ko sem se v sosednji restavraciji s hrano celo zastrupil. Ljudje smo začeli skrbeti za soseko. Gre za ambivalenten proces. Včasih je bil tukaj divji predel, a zato poceni. Danes postaja vse bolj udoben in zato drag.

Prenova spominov Boštjan Bugarič
Fotografije ©Alexander Groh

[Show as slideshow]