Atrij akademije za glasbo v Ljubljani je prazen prostor, ki ga napolnjuje moč glasbe. V njem se bije boj med zaigranim in idejo nezaigranih not, je zaprt prostor, nabit z impulzi neizrečenega, borilnica. V njem išče prostor spravo in pomiritev, ambient konverzacije, atrij postane prostor meditacije, razmisleka, prostor poslušanja. Ideje nabiram na zelenih tleh, v zraku lebdi njihova podoba, ki kot pajčevina lovi zvoke in jih ponovno vrne v razmislek poslušajočemu.
 
Borilnica ni stvar časa in prostora, je stvar človeka. Navzven in navznoter sega, stopljena je z mano, njene meje so spolzke in varljive kot meje sveta. Ničesar ne dosežem brez boja, ničesar samo z bojem. Življenje se plete okoli meča, v čas med zadajanjem in prestrezanjem udarcev je razsejano. In vendar me zanese onstran, vendar se včasih (pa čeprav le za hip) zazdi, da je izginila.
 
Naj odložim meč in tvegam udarec? Si drzneš odložiti svojega?
 
Človek in človek. Morda so prav besede tiste, ki zasidrajo odnose med ljudmi v njihovem neobvladljivem toku, jih naredijo otipljive in stalne. Ko dobim ime (ljubimec, sestra, sovražnik), dobim tudi vlogo, slots online spielen okvir v katerega se postavim, tu kaj dogradim, tam kaj obtešem. Nedvoumno postavljen v vlogo nasproti tvoji, te vedno poznam v celoti.
 
In če nisem ne ljubimec, ne sestra, ne sovražnik? Z nedorečenostjo se začne, z nedoločljivostjo lastno slutnjam, sanjam in moram. Svet se razostri, črte zameglijo. Od kod in s čim zapolniti neznano, če ne iz (prav tako neznanega) sebe?
 
Kdo sva potem? Človek in človek, vsak arhitekt in prebivalec svoje borilnice.
 

RECENZIJA

BORILNICA, skupina C3, plesna predstava v atriju Stiškega dvorca, premiera 31. 5. 2001, Ljubljana
 
Borilnica je zadnja predstava neodvisne multimedialne umetniške skupine, ki si je od svoje prve predstave v lanskem letu nadela ime C3 in pod svojim imenom druži skupino študentov različnih ljubljanskih fakultet, z različnimi zaledji in različnimi obzorji. Kar njihovim izdelkom, v končni obliki, pravzaprav koristi.
 
Borilnica je plesna predstava, čeprav ne le to. Naslov dobiva od Strniševega cikla pesmi Borilnica, ki borilnico tudi vsebinsko in razpoloženjsko umesti kot prostor absurdne kontinuirane borbe med šibkejšim slehernikom in premagujočo neznano silo.
 
V konceptu predstave je zaznavno intenzivno arhitekturno razmišljanje prostora, torej atrija Stiškega dvorca, oziroma ljubljanske Akademije za glasbo. Prostor atrija je značilen osrednji prostor meščanskega dvorca, ki pa je v nasprotju s sončno fasado palače, mrakoben in hladen, visok in ozek, jaškast prostor. V njem najde Boštjan Bugarič, idejni snovalec predstave in scenograf, idealno prizorišče. Sceno nadgradi z minimalnimi posegi, med balkone in stene atrija razpne tri bele prosojne trakove; nebo atrija, ki je utesnjeno v majhen štirikotnik, preprede bela koprena. Osrednji delež predstave nosi koreografija treh plesalk, Katje Kosi, Mojce Klemenčič in Anje Bornšek. Dramaturška zasnova, ki jo prispeva Miloš Bartol, ne pomeni plesnega rekonstruiranja Strniševe pesmi, ki je sicer intenzivno plastična. Ples Borilnice je nekakšno nadaljevanje, izhaja iz temeljnega občutja Strniše, ga privzema, vendar ga ne posnema. Tam, kjer se Strniševa Borilnica konča, se začenja Borilnica skupine C3. Tako da pravzaprav niti ne gre za novo interpretacijo znane pesmi. Ta se začenja s počasnimi, skoraj statičnimi plesnimi intervencijami v prostor in ob skoraj neslišni zvočni kulisi Bojane Šaljič, ki je naredila glasbo za to predstavo. Zgodba se v fragmentih razvija s počasnim, skorajda mučnim stopnjevanjem, ki obeta udaren klimaks. Tri plesalke se zvrstijo v zaporednih solo partijah, med katerimi je po intenzivnosti prepoznavna predvsem Anja Bornšek; plesalka ves svoj kapital, svoje telo vlaga v nasilno in dinamično partijo, ki se razvije v krčevito in zveriženo gibanje, v boj. Vsak kontakt med plesalkami je bojevanje, bodisi boj nežne privlačnosti, ali odkriti boj sovraštva. In vendar se jim ne zgodi ponavljanje ali dolgovezno variiranje na temo, s preigravanjem osnovnega občutenja tesnobnosti in neznane grožnje, gradijo zgradbo predstave v neštetih odtenkih, tkejo neprebojne štiri stene borilnice, kot edinega možnega prizorišča življenja, ki ne dopušča nobenega zasilnega izhoda. Gledalec je pri tem v nadrejenem položaju, vsaj fizično. Predstavo gledamo namreč z balkonov atrija, plesalke razvijajo svojo zgodbo pred in pod nami. Tu vstopi še tretji element v odnosu plesalka-gledalec, to je scena, ki preprečuje celoten pregled na dogajanje na plesnem podu. Beli prosojni trakovi, ki jih plesalke premikajo, odmikajo, zagrinjajo in odgrinjajo nad seboj, zastirajo čist in jasen pogled gledalcu; pod prosojno belo kopreno se boj nadaljuje ali neha in gledalec lahko o njem le sluti. Vedeti in videti tega ne more. Kakor plesalke ne morejo vedeti kdo je pravi nasprotnik, kdo je mogočni sovražnik, če ni to vsaka soplesalka, vsak njen gib, vsak njen pogled. Če ni boju namenjeno življenje samo in nevidnega nasprotnika sploh ni? Tesnoba pričakovanja in nevzdržnosti, ki nam jo v tričetrturni agoniji ustvarijo tri plesalke, se izteče v katarzični repetitivni obsesivni sekvenci Katje Kosi in ob čudovito himnično nabitem glasbenem kosu. Gledalec ostaja na balkonu in gleda v temo klavstrofobičnega atrija, gleda v brezno svojega klavstrofobičnega boja.
 
Borilnica je predstava, ki stoji. Je stavba, ki stoji na trdnih temeljih izdelane koreografije, izvirne likovne in dramaturške uporabe scenografije in odlične, polne glasbene konstrukcije. Takih predstav si je želeti. Tudi zato, ker so dokaz, da je neodvisna produkcija ljudi, ki v obilju razpolagajo le s svojo ustvarjalnostjo, dovolj, da nastanejo dela, ki so vredna pozornosti.
 
Martina Vovk
 

GREGOR STRNIŠA: Sonce je šlo v zaton, vsa pota zagrinjajo sence (HOMER)

 
I.
 
Borilnica je majhna, temna dvorana.
Popolnoma gola in brez luči.
Od mraza in vlage omet odpada
in so stene polne gobastih lis.
 
Sam ne veš, kdaj in kako si prišel sem.
Dan za visokimi okni sivi.
Takrat opaziš, da tiho težke
polknice zapirajo od zunanje strani.
 
Počasi se ožijo svetle reže.
Komaj še vidiš pred sabo dlan.
Potem zginejo okna in z njimi stene-
od vseh strani je privrel čezte mrak.
 
II.
 
V dolgi noči hude sanje:
klet pod dvorano. Kot srce kleti
v njej nepremična postava, ki ve zate.
Počasi se spreminja v temi.
 
Potem do tebe skoz sanje, skoz noč priplava
v počasnih presledkih oddaljen glas,
kot da kdo s prsti, otrplimi od mraza,
nekje nad tabo na orgle igra.
 
Umiriš se in o morju sanjaš,
medtem ko se melodija spušča skoz mrak.
Veš, da ne bo nikoli končana,
ker raste in pada, kot morja glas.
 
III.
 
Zjutraj vstopi mojster borjenja.
Ves v usnju, z ozkima režama za oči.
V rokah drži dva topa meča.
Gole ima samo lahti.
 
Poda ti meč in se v prežo postavi
in ko počasi vzdigne svoj meč,
opaziš v prostaško modri barvi
vtetovirano na laktu golo dekle.
 
V obraze ljudi se spreminjajo lise na stenah.
S sanjsko počasnimi gibi te lovi,
kot lutka, ki je nenadoma oživela.
Vse do večera se z njim boriš.
 
IV.
 
Nova noč, ko spet rase in pada,
pesem orgel, kot šumenje morja.
Takrat zaslišiš glas – iz kleti prihaja –
kot bi poskušala peti žival.
 
Potem zaslišiš železna vrata.
Veš, da je tisti iz kleti.
Bežiš ob stenah, se spet ustavljaš
in prisluškuješ, kje te lovi.
 
Išče te do jutra. Ko odhaja,
ga zagledaš, kot senco, v bledi reži vrat.
Nekoč je bila to človeška postava.
Takrat neopazno kot drevo, zunaj raste dan.
 
V.
 
Vsak dan prihaja mojster borjenja,
vsako noč tisti iz kleti.
Tla dvorane so gola in steptana zemlja,
okna zro na sever, sonca ni.
 
Dvorana je mrzla in zelo vlažna.
Vsak dan te bolj zebe in vid ti slabi.
Če odvržeš meč, vate svoj meč zabada,
dokler ne vstaneš in se spet z njim boriš.
 
Ko zvečer zapro polkna, zunaj vstane
mesec kot v sanjah zaprtih oči.
Ne moreš zaspati, šepetaš sam zase:
Nekoč ga bom ubil, nekoč ga bom ubil..