C3 se je ponovno podal v odkrivanje ambienta; druga predstava se je zgodila v takrat popolnoma zapuščeni tovarni ROG. Ta projekt odpira vprašanja zapuščenih urbanih območij v mestu. Projekt v sožitju arhitekture, zvoka, performansa in videa nudi odgovor na teme urbanega, kjer so gledalci ukleščeni v kletko razmišljanja.

RECENZIJA

 
Teater v eter, recenzija Radio Študent, 14.11.2000
 
Študentski kulturni dnevi, kot prireditev ŠOU Kulture skušajo vsako leto ponuditi kar najbolj raznovrstno paleto študentskih umetniških izdelkov. Tudi letošnji program zajema estetsko precej različne kulturne dogodke. Nepokrit, zaradi neusklajenosti izvedbenih terminov, je ­ ostal le sektor odrskih umetnosti oziroma natančneje gledaliških praks.
 
Njihov primanjkljaj je zapolnil dogodek drugačne pojavne specifike: v sklopu multimedije se je predstavila skupina C3, in sicer z Dimnimi signali kot prepletom dveh posredniško raznolikih področij: arhitekturno-plesnega področja in video-glasbeno-fotografskega. Projekt se je odvil v Tovarni Rog, ki se je že ob majskem festivalu Vdor 21 istemu organizatorju izkazal kot nadvse privlačen prireditveni prostor.
 
Opuščena Rogova tovarna pa ni zmožna nuditi le labirinta izbic, katere je mogoče opremiti z raznovrstnimi artefakti, ampak lahko služi tudi kot izhodišče za nekaj, kar bo šele na novo nastalo. Multimedijska uprizoritev je svojo premiero sicer že doživela – v prav tako zapuščenih mestnih delih celjske cinkarne. Ob tej ponovitvi pa je predstava zaživela kot precej odmaknjena različica prvotne zasnove. Ogromno je k temu prispeval prav izbrani prostor – domovanje neizbrisnih sledi neke polpretekle dobe.
 
Sam vstop bi lahko ponujal svojevrstno nenavadnost, saj je v desni globini med nekoliko mrzlimi in umazanimi stenami že potekal plesni začetek. Vendar pa se mu gledalci nismo uspeli posvetiti, saj smo bili zaradi gneče žal prezaposleni s stegovanjem vratu in mislijo, kako bomo celoto sploh lahko spremljali. Ob pomanjkanju slike je nekaterim tako uspelo razločiti le odrsko vzdušje. Nekaj je pričenjalo dobivati svojo podobo, v to nastajajoče pa je vdiral posebne vrste privatizem: vpet v vsebino gibalnega je nakazoval na ustvarjanje kot gonilo celotnega projekta. Takšno je bilo namreč tudi nadaljevanje: ustvarjalci so se nam skozi podani material predstavljali kot tisti, ki skušajo v določenih okoljih pustiti del lastnih življenjskih pogledov. Zatorej tudi ni šlo za naključno izbrane lokacije, temveč za očitno zelo premišljene odločitve. Zapuščene tovarne odražajo preteklost neke družbe, nekega minulega obdobja. Še vedno so tam, vendar dobivajo z že najmanjšim posegom drugačno funkcijo. Takoj, ko vanje vstopi pripadnik kapitalistične družbe se zaznava pečata industrijske zgodovinskosti prenese v »tu-zdajšnje« občutenje in nanašanje preživelega v pričujočo sodobnost. Prostori pričenjajo dobivati novo definicijo oziroma, kličejo po celostnem redefiniranju.
 
Sporočilna linija je bila najmočnejša v sosledju projekcij kot glavnine projekta. Iz enostavnejšega diapozitivnega začetka so se slike prelile v vse zapletenejše video posnetke. Stopnjevanje je nadgradila še ambientalna zvočna kulisa ter nastop plesalk. Ti sta se pojavili iz ozadja, se koreografsko stopili z nizom fotografskih posnetkov in v kratkem suspenzu med zbranim občinstvom izginili na drugo stran prizorišča. Že v tej točki je bila nakazana njuna ujetost: žični krinolini sta onemogočili določene gibe. Nadetega rekvizita sta se otepaje hoteli znebiti, pri tem pa nemočni kazali na ukleščenost.
 
Dokončen razvoj je pomenil zadnji prizor, ki je funkcionalno služil kot večplastni kontrast prejšnjim (estetsko med seboj dokaj povezanim) prikazom. Gledalčevo vidno polje je bilo preusmerjeno za sto osemdeset stopinj, plesalki pa sta bili zamejeni z mrežasto pregrado. Uporabljena je bila tudi dinamično bolj razgibana glasba z ostrim končnim rezom. In ob iskanju nadaljevanja smo se po nekaj trenutkih zbeganosti zavedli, da so prav nas – Nevedne ­- ujeli v nastavljeno prostorsko past.
 
Dogodek se je tako zaključil z domiselno manipulacijo zbranega občinstva. Ob samo­priznanju, da so nas izvajalci pošteno zakoličili, smo se počasi spet odpravili na deževne ljubljanske ulice. A tokrat so se naše misli ukvarjale z razmotavanjem podanega gradiva, saj se je celota – vsaj pisoči – smiselno sestavila šele po postopnem premisleku. Torej v skladu z umetniškim področjem: multimedija – multipremislek.
 
Vrat je stegovala Ana Perne.
 

[Show as slideshow]